Balada, ki se ne konča
Med temnimi oblaki skrita luna,
iz gozda slišen sovji huk,
ogrnjen v plašč, ki vsega skriva,
na lice je potegnil črn klobuk.
Ob deblih smuka se neslišno,
do koče, ki na robu je vasi,
zidovje staro in prepišno,
iz njega medla luč brli.
Potrka na lesene duri,
kaj kmalu vidi star, zoran obraz,
srce mu tolče kakor nakovalo,
ni ga najedel človek in ne čas.
Le pridi, Ožbej, ga povabi,
zapre črviva vrata na zapah,
pogleda pramen sivih las na hrbtu,
da prišel ne bi, ni bilo je strah.
Otroci so raztepli se po svetu,
le oče njihov je ostal
in vračal se je ob nedeljah,
ko na fužinah ni molče garal.
Še šla sta kdaj tja pod Obir,
kjer se gosposke pravdo je delilo,
kjer bič je pel, v dlaneh predivo žgalo,
da bi ljubezni seme strlo in ubilo.
Objame starko, v ramo šepne:
Toliko sreče si mi znala dati.
Zatrese dlan se z brazgotino -
ljubezni pač ni dalo se izžgati.
Ko še pred zoro smrt možaka hoče,
da pelje ga k podzemnim rekam,
ji Hudabivška zlomi koso:
Glej, kar je mojega, temu se ne odrekam!
ni ga najedel človek in ne čas.
Najlepša hvala, Svit.
Smrt ljubezni nič ne more.
lp
pi
Meta je res huda. Smo imeli ravno ta teden z otroki debato o Meti in Ožbeju.
Hvala za dotik, Berni.
Zelo globoko sled pusti Meta že v otroških srcih, ki so odprta za pravičnost in ljubezen.
Irena,
koča na koncu vasi, črviva vrata na zapah ... kot, da je pripeljal stari vlak nerjaveče ljubezni.
Lp, Caki
Odlična balada.
LpL
Caki, kar ne more umreti, živi, pa četudi nekje drugje in drugače.
Hvala ti.
lp
pi
Lidija, najlepša hvala.
Objem
pi
Odlična balada, Irena!
Lep pozdrav, Dejan
Najlepša hvala, Dejan.
lp in mirno noč
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 26. 01. 2024 ob 14:42
- Prebrano 332 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 181.92
- Število ocen: 11