Sem v hladnem času, 

kjer se jezerski slapovi 

spreminjajo v mirno sceno 

divjih stez ob odprti livadi. 

Iščem volka, ki ostro sliši 

zvoke v sneženi Velebitski tišini. 

Samo še volkov ni, da bi se napili 

jezerskih ledenih rož milosti. 

Čudežne flore in favne 

v vsej živalski zahvalnosti. 

Ljubim potovanje... 

Pa sem zdaj tam, kjer otok 

poljubi z razgledom morje 

iz moje počitniške suite. 

Prvi sosedi so Nemci, 

ki radi dolgo spijo in nikoli 

ne občutijo to milost

v hladni jutranji sparini. 

Edino, kar vidijo je draga Sara. 

Jahta. Pa lahko bi Nemca razumeli. 

A samo, če bi tako bilo ime njegovi 

dolgolasi soprogi s sivimi naravnimi 

prameni v tej morski naftni ekologiji. 

Drugi najboljši sosed mi je purger. 

In edino o čemer se ne razumeva 

sta najine plave brisače z drugačnimi 

grbi, katere po prvem svitanju 

postavima na pristojno daljino. 

Ker se pogosto zgodi, da njegovo 

brisačo malo namočijo v morje 

mulci. Jaz pa s tem res nimam 

problemov. Težka politika... 

Vedno v najinem smejanju. 

Skoraj tako kot z ekološko 

osveščenem perjastim prijateljem 

galebom, ki vleče zvečer plastično 

vrečko smeti po plaži v vsaki 

sončni sezoni poletja. 

In na tej geografski koordinati 

pogosto iščem ribo. Pa tudi nje 

ni več ob vsakem pomolu 

v bližini ljudi. Srečam le starega 

domačina ribiča, ki živi v dobri 

veri upanja o večji evropski 

pokojnini ob polni mreži. 

A zdaj se moram pa preseliti, 

kot vsaka ptica selivka, 

katera se rada vrne nazaj

v svoj obsijan južni kraj. 

In poletim... 

Na najvišjo trdnjavo kar obstaja 

med vsemi nadmorskimi višinami. 

Zdaj iščem... Njega. 

Stojim tu nekje vmes med morjem 

in ledenim gorovjem Velebita. 

Tudi On nikakor ne pride

iz bele megle na kateri 

jadra sveto Sonce. 

Verjetno se je tudi sam rešitelj 

počasi naveličal brezbrižnega 

pohlepa sveta in poskuša živeti 

v klimatskih spremembah, 

kjer s prekrižanimi rokami 

igra na svoj novi pianino. 

Ležerno. 

Ležerni ni,ni... Tisto! 

Blanka Drnovšek