Ni prehoda v nebesa.

Vrata so zaklenjena.
Za veke vekom amen.

Kar si storil, si naloži. In nosi.

Prenašaj tovor

po strugi mrzle reke,
kot sunek vetra,

ki oplazi mrtvo telo
in na debelih vejah vrbe zbode v sončno svetlobo.

Z njo se v miru nahrani,

odžeja
ter umije.

Ko kasneje potone v globok sen,

je zunaj že zarana tema.

Nekje sredi nepoznane pušče prisluškuje šelestenju brez,
zamolklim šumom divje češnje,
nočem pod lediščem ....

Takrat v senci košato razbrazdane črnice,
na polju davnine,
s semeni brezčasnosti,
za približek bližine,
z dlanjo leve roke krmi,
sestradane ujede.

Jernej Jager