Počutila sem se zavrženo, odrinjeno, pozabljeno, kot prazna steklenica najcenejšega alkohola, ki nikakor ne more potešiti premočne žeje alkoholika in ki je za vse pretekle ure ugodja, ki ga je kdajkoli nudila, dobila le sunek v steno, ki z glasnim zvokom odzvanja njen konec v obliki razbite in zavržene steklovine.

A tako kot za vse ostale, je tudi zame nastopil trenutek streznitve, čas brez utvar in zlaganih besed. Čas dejanj, ki odzvanjajo čisto resnico, resnico duše. Pa kaj, če je steklenica prazna, pa kaj, če ni več alkohola. Staro steklenico lahko brez večjega napora nadomesti nova, morda celo večja, boljša, drugačna. Tudi ljudje smo nadomestljivi.

Ure, dnevi in noči bežijo mimo nas in marsikateremu ne namenjamo prav posebne pozornosti. Na koncu se samo vprašamo, kdaj je prišel in odšel ter kaj je prinesel ali odnesel. Iz ure v uro, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec teče čas in nikogar nič ne vpraša. Malčki bi želeli, da beži hitreje, najstniki, da bi poletni meseci trajali dlje in odrasli, da se ne bi postarali. Kakorkoli obrnemo nam nikoli ni prav, saj namesto, da bi sprejeli dejstvo in izkoristili kar lahko, se ubadamo s preteklostjo ali prihodnostjo, pri tem pa pozabimo biti tukaj in zdaj.

Planiramo druženja, praznovanja, zabave, počitnice, obujamo spomine na srečanja, obletnice, dneve v šolskih klopeh in pri tem pozabimo živeti. Pozabimo, da je prav ta trenutek, katerega živimo ravno sedaj, važen, če ne celo najvažnejši, saj le nanj lahko vplivamo. In ko se tega zavedamo, ugotovimo, da je mimo, da je nekaj besed, nekaj vrstic ali celo nekaj stavkov ter odstavkov nazaj in da smo ga preskočili, izpustili, saj ga ni več.

Opazujem črepinje zavržene, razbite steklenice, raztreščene po tleh. Neenakomerna razpršenost, nesimetričnost posameznih kosov, ki tvorijo neharmonično celoto, dokazujejo, da so nekateri tukaj preživeli še eno »noro noč«. Postavlja se mi vprašanje, kaj nekdo izgubi, če je ali ni del take noči. Odvisno od okoliščin, družbe, počutja, zabave, posameznika in njegove narave, pa seveda prioritet za kaj se zdi komu smiselno živet.

Spodbujam vse, katerih smisel življenja je smeh, veselje in zabava, a hkrati poudarjam, da naj mera bo zdrava. Življenje nam prinaša taka in drugačna znanja, poleg zabave tudi bolj realna spoznanja, upanja, hrepenenja, pričakovanja.

Sonce posije na razbito steklovino, jo mavrično obarva in s tem spremeni, saj dodaten, lepši odsev dobi. Zdaj v tem vidim barvni mozaik, sicer zelo nenavadnih oblik. Sonce je umetnik, ki novo mojstrovino kreira, razbito steklo je material, ustvarjen iz nemira. Včasih je treba vso tekočino spiti, steklo razbiti in ko le-to na tisoče koščkov odleti, je čas za nove, lepe, enkratne stvari.

INA TAR