cel kup časa je minilo
sto
tisoč
milijon
let

žvečil sem blato še nedolgo nazaj
kar se zdi kot mikrosekunda je šlo mimo kot sokol skozi grom strele
in ne vem kako naj se počutim glede tega

moja pamet vidi popolno logiko
jasno mi je da je neznatna lepota v pospešku razkroja
razkroj ki je čudovit ko je bila marylin ob svojih najbolših trenutkih
razkroj ki kriči ne dotikaj se me
ali pa boš ti naslednji

ampak ne morem si kaj da ne bi strmel
v preprostost smrti in hitrosti in nepomembnosti

en človek sem
proti vsem odstotkom
rinem do edine čudne stvari ki si je ne zmoreš predstavljati
ko odštevam dneve v živem pesku
se zbudim iz te treznosti neprenehoma pijan od spoznanja

nikoli nismo sami

Lubenica