Moč, ki kar od nekod izvira,
kot bolezen, vse preplavi in požira.
Človek iz pohlevne ovčke
spremeni se v leva.

Prej bili smo mirni kmetje
na pšeničnih poljih smo lovili sanje,
zdaj po jarkih od bomb skopanih,
lovimo druge leve – nam enake.

Tehnika nam daje moč nad svetom,
ki bi rad živel v miru.
Mi pa, kot da smo že čisto zaslepljeni
radi bi do konca ga požgali.

Kakor vejice strupene
vse odpihne nam probleme,
vse se zdi, da se lahko odnese v brlog,
domov, na našo steno – kot trofejo.

Svet pa nekaj časa vpije in kriči
naš napredek v vojni hvali,
a ne vidi pravzaprav v tej omami,
da na koncu to od nas tud' njim sledi.

Tisti, ki doma sedi v fotelju, gleda danes vojno,
kakor film v kinu, vse oddaljeno nekje se snema.
Umirajo otroci in živali a za nas kar ni problema.
Za naš terarij ni problema
to na drugi strani stekla se godi.

Pa se res?!

Tomaž Jevšenak