Čas se sprehaja vzvratno po pisti,
zdaj pozimi rojevajo se brezini listi.
veter ne dela več poletju skomin,
postajava le od nekoga spomin.

Štorklja jeseni na sever potuje,
vrba na nabrežju pozabi, za kom žaluje.
Asfaltirana trava spet zeleni,
loviva kresničke, tam kjer jih še ni.

Oceani izgubljajo svojo skrivnostnost,
preteklost brez strahu postaja prihodnost.
Zemlja ni utrujena od ponavljajočih krogov,
tišino sestavljava iz mavričnih zlogov.

Ljudje ne prodajajo več dušo hudiču,
ljubezen ni podobna umetnemu kiču.
Eva ne zagrize v kačino vabo,
skupaj objeta izginjava v pozabo.

Crni Kos