Nič več nisem dete,

a se rada stisnem še v naročje,

tam iz sebe skušam dati vse tegobe,

tiste stare še potuhnjene grdobe,

ki s seboj jih nosim,

nočejo iz mene, tudi ko lepo jih prosim.

Nisem več otrok, 

a včasih vedem se otročje, 

se z drevesi pogovarjam, 

jih objemam in pozdravljam.

Nisem najstnica,

a se včasih še prepiram,

raziskujem svet in svojo pot izbiram.

Pravijo, ko si odrasel, 

vse otročarije si prerasel.

A pri meni to res ne drži.

Še neumnosti gredo po glavi,

spominov mladih dni ob Savi.

Še narava me očara,

še mladost nekje globoko se poraja. 

Pravijo mi, vêdi letom se primerno,

vse kar delaš, delaj zmerno.

Ampak tega jaz ne znam,

to odkrito vam priznam. 

Svojim se občutkom vsa predam

in uživam kakor vem in znam. 

Če zato me kdo obsoja,

to njegova je presoja. 

Mene to nič več ne gane,

to kot strup je za podgane.

Nič več ne nasedam, kaj mi drugi govorijo.

Jaz bom zase, drugi zase naj skrbijo. 

S tistimi, ki dobro iz srca želimo,

pa veselo meje v glavah odložimo. 

Bila v otroštvu nisem ubogljiva,

večkrat kaznovana, ker bila sem nagajiva. 

Zakaj bi zdaj postala pridna?

A zaradi družbe, pravijo naj bom previdna? 

Moja je osebnost samosvoja in prodorna,

zdaj sem zase odgovorna.

In nikomur nisem nič zavistna,

sem le jaz, po svoje pristna.

olgasem