Skrivoma puščaš odtise,
obrasle z belimi, rahlo zaledenelimi bordurami.
Kot prezebel utihneš, otrpneš.
Čez dan ali dva se stopiš v kapljo,
v gnezdišče prekrito z zmrzaljo oddaljenih črvin.
Na domači oraníci še vedno poplesavam v tvoji sredini, ter pod kapo skrivam podobo las.
V igri svetlobe in vode,
sledim najmanjši sledi pripadnosti.
Pesem je samorefleksija in manifestacija opolnomočenja. Deluje kot ogledalo, ki odraža naše notranje svetove, ki se razkrivajo v interakciji z drugimi.
Ja, Jernej, je to, ker si avtor in si nam pesem razložil.
Je pa pesem lahko tudi čisto nekaj drugega, kar bralcu v trenutku, ko jo bere, povejo njegov lastni razum, pričakovanja, refleksije in asociacije. Ker ko avtor pesem "vrže v svet", da v branje, ni več njegova, postane ogledalo, zdravilo, opomnik ali pa svarilo, blažilo, tolažba ... klofuta, spoznanje ... karkoli pač bralec v njej najde.
Dobra.
LP, Lidija
Lidija ...
Se v celoti strinjam s tvojim komentarjem, in se ti iskreno zahvaljujem, da si pesem uvrstila med podčrtanke ....
Potujemo po tokovih sveta. Potujemo po ozkih gazeh. V snegu, mrazu .... Da bi našli upanje - kot obliž na odprte rane, ki nam jih povzroča življenje.
Hvala za sledi in rezila.
Lep večer .... Jernej
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!