Enkrat si me videl

in pesmico zapel.

Gledal si me v oči,

v moja lica in mi dejal nekaj,

kar nisem nikoli pozabila.

Dejal si mi,

da te spominjam na pesem

brez refrena,

da sem čudna,

ko nas objame hladen dan.

ko pride deževni dan.

Ne moreva hoditi po isti poti,

ker si jaz ne želim vročih sončnih dni,

ker si ne želim toplega doma in

ker zame varnega zavetja ni.

Ti pa ljubiš poletje,

sončne žarke,

tople dni.

Hodiš po poti naprej,

vedno naprej,

ne oziraš se nazaj,

nočeš spoznati temnih noči,

tuljenje vetra in divjanja zelenih vej.

Tvoje srce hoče naprej,

nekaj te žene naprej, 

v razkritju novih idej.

Nihče te ne more zaustaviti,

nihče ti ne more postavljati novih mej,

ti greš po poti naprej.

Rada bi bila veter v tvojih laseh,

veter tvojih dni.

Zapela bi najlepšo pesem zate,

predal bi se v nore zvoke ujet.

Prosila bi te,

da ostaneš v mojem svetu.

A nočeš, ker ljubiš poletje,

vroče sončne žarke,

sončne dni,

ker zate jeseni ni.

zaspanka