Sredi ovinkov po vijugasti poti življenja
iščem poti, ki bodo zdržale nekaj dni.
Iščem jeklene mostove ali kamnite loke preko rek,
iščem poti preko brzic, preko divjih vodnih poti.

Reka življenja, pa teče, divja čez prepade
a jaz, kot popotnik iščem svoje poti,
skozi zahrbtne tokove, mimo neviht, moja pot hiti.
Potrebujem dobro pot, tako, ki me okrepi.

Pridem do reke, vabi me stara brv iz trhlih vrvi,
stara brv, a je varno nosila že mnogo ljudi.
Nosila jih je skozi veselje in žalost;
ne brez strahu stopim na brv, da tudi mene vodi.

Tih glas reke pod mano šepeta,
ne boj se, popotnik, stopiti preko brvi,
to pot je modrosti, pot do resnice – ta te okrepi
in te vodi skozi življenske napake mladosti.

Zaupal bom in stopil prek brvi, na pot
in zaupal bom v življenjsko pot, ki se ponuja mi na dlani;
star je most, a moje je živjenje zdaj na pravi poti,
zaupam v svojo pot in v modrost ljudi,
ki so jo prehodili davno že pred nami.

Tomaž Jevšenak