težko je kjer ni človeka

ni vse človek kar uporablja vilico in nož

lojzek je spal v otroški postelji

velik malo čez pol metra

z glavo veliko kot lubenica

grdo so ravnali z njim

razumel je toliko

in pričel zavračati hrano

le od mene je jemal

in se blaženo smehljal

neka tovarišica je zadavila neko revo z žlico

nikdar ni nihče odgovarjal

kako tudi bi

če je umrl kdo od uprave

je plapolala črna zastava

če je umrl kdo od nas

je plapolal nič

krsto so vlekli na saneh

ki smo jih imeli

na oddelku krpani

na oddelku mojca

sem naredila duha iz metle

neka tovarišica

je skoraj umrla od strahu

tudi njim ni bilo lahko

ne vem kam so preselili

vozičkarje in ležeče

kako ravnajo z napadalnimi

z lažnivci

morilci

kockarji

zaljubljenimi

vsemi ki čakajo na vrsto

ko so tovariši pretepli mojega prijatelja

ker se je pritožil

da ga od inekcij vse boli

in da jih noče več

sem poklicala policijo

a šele policaj medved jim je dal vetra

poskrili so se po upravi

in mencali

zdaj so tam nekakšni nadzorniki

ne vem kako je

po triintridesetih letih sem odšla

bili so tudi dobri

ki so nas imeli radi

zunaj so nebesa se mi zdi

le da denarja ni

reševalo me je

da sem hodila ven na delo

vendar mi dela niso priznali

in mnogi ne morejo delati

ne razumem teh ki sanjajo o miru

miroljubnega človeka

bo vedno moral nekdo braniti

nasilnega obvladati

reveža zaščititi

bojim se da nas bodo preprosto

izničili

ker človek ni vse

kar uporablja vilico in nož

miko