nič ni strašnejšega od nad mano ležečega;

tisega, ki spi sladki spanec

ki sanja krhke sanje

ki čaka, da ga predrami svetloba, uprta v njegov oder

če ne bom previdna, bom padla v sen 

moj padec bo prebudil lahkotno spečega;

tistega, ki bo razprl krila svobode

tistega, ki bo priredil udaren spektakel 

občinstvo bo zaslepljeno s svetlino, ki jo izžareva on; tisti, ki se je prelevil v igralca

ki je s svojo veličino obarval dvorano

ki s svojim obstojem poraja skušnjavo

za veličastno stoječim bom trohnela jaz;

tista, ki sanja turobne sanje

ki je polna peska in niti

v gledališču samote, kjer sence igrajo svoje vloge sem jaz tista

tista, ki

tista,

ki ostaja

lucija marković