Kostanjev drevored
Kaj pa če kar tako do tebe pridem,
nek večer na vrata ti potrkam
in tvoj urejeni svet do konca zmedem,
ker veš da tam v dolini jaz samevam.
Rad imam kostanje, ki v drevoredih se vrstijo,
rad imam tud' listje, ki v krošnjah šelestijo.
V senci teh mogočnih dreves
se skrivajo sence najinih teles.
Tukaj na tej zeleni aleji stiskam te k sebi,
ko z dlanjo po obrazu mojem drsiš
čutim na svoji koži tvoj dih in kako drhtiš.
Mimo naju hodijo drugi ljudje z očitajočimi pogledi.
Pa kaj potem, važno je le, da me začutiš v sebi,
ker tudi jaz drhtim kot list na isti veji.
Kostanjev drevored že dolgo stoji ob najini živi meji,
že dolgo je to kraj kjer se srečujejo pogledi.
Kako nežno veje melanholija iz teh stihov ljubezni!
Poslano:
17. 01. 2024 ob 11:49
Spremenjeno:
20. 01. 2024 ob 17:14
Kostanji ob lepem opisu dobijo dodaten
pomen.
kostanji: skrivajo se sence najinih teles
Nato razvijaš sence s spomini in presenetiš z očitajočimi pogledi kot nekaj lepega in za nekoga prepovedanega.
Lep zapis doživtja.
Še vedno isto, ne razumem!
Morda je razlog, ker sem kopiral iz worda v Times Romanu?
Ja, res je. Če kopiraš iz worda, potem klikni na ikono W, ki jo imaš v orodni vrstici zgoraj in bo to izginilo,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Jevšenak
- 17. 01. 2024 ob 05:46
- Prebrano 115 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.56
- Število ocen: 4