Ko so rime prisrčne, odprte ljubeče,

razposajene, polne optimizma 

in otroško kričeče,

je žvljenje čudovito.

Spodbuja, s smehom izziva, 

z objemi in neumnostmi vsak dan zaliva.

Potem zgodi se odraslost,

s skrbmi poraslost.

Boleči spomini dobijo krila,

ne da se upoštevat vsa pravila

in opravit nepomembna opravila.

Biti tiho ali govoriti, ni več vprašanje,

ker nič ne spremeni sedanje stanje.

Žal so tudi sanje zdaj postale sranje ...

Kruto, resnično, boleče, 

v nas ostalo je le še pogorišče 

tiste pristne sreče.

olgasem