Delovno nedeljsko jutro mi suh jezik požgečka z nenavadno močno željo po nečem, po čemer res redko hrepenim. Sploh tako zgodaj. Željo po coca coli. Ledeno mrzli coca coli. Namerno ne spijem vode, kot je to jutranji ritual, da si ne bi slučajno pokvaril prvega požirka cole, ki se bo rodila z avtomata v katerega bom vtaknil kovančke. V slogu Rogliča rekordno hitro prikolesarim do delavnega mesta in se preoblečem v uniformo še hitreje kot Mankoč v kopalke. Z otroško vzhičenostjo prestopam po dve stopnici in že se pred mano, kot luč na koncu tunela sveti okno avtomata. Oči iščejo rdečo pločevinko, kot mačka, ki opazuje muho. Pepsi ne, Fanta ne, ledeni čaj ne...sranje, saj ne more biti res. Nad številko 66 je vitrina prazna. Na mestu, kjer se ponavadi šopiri ta čudovit strup. Nič hudega, pomislim, po oddelani izmeni se bom odpravil v bližnji lokal in takrat mi bo še močenje pasala ta črna mehurčkasta zmes iz nebes.  Po 8 urah bitke z veliko žejo in skušnjavo drugih pijač, se zmagoslavno znova preoblečem v civilista in že poganjam proti lokalu. Sploh ne zaklenem kolesa in kar za šankom, skoraj da ne zahtevam ledeno mrzlo coca colo, ki mi po vseh pravicah človeštva pripada. Čudovita natakarica izgubi vso svojo lepoto, ko mi pove, da jim ne dela hladilnik in da ima le toplo pijačo. Udarim s pestjo po šanku in sklonim glavo, kot, da bi po radiu ravnokar sporočili, da bo jutri konec sveta. Ampak če kmalu v grlo ne spravim ledene cole, bo mojega konec že danes. Kaj storiti? Trgovine so ob nedeljah zaprte in obda me jeza na vse, ki so sprejeli ta glup zakon, čeprav sem bil tudi sam za to, da prodajalke počivajo. Ampak danes jim pač zamerim svobodo. Spomnim pa se na majhno privatno trgovinico, ki je odprta tudi ob teh božjih dneh. Povsem sem že izsušen in moj glas spominja na glas Leonarda Cohena zadnjih let, le, da je precej manj eleganten. V kavbojskem stilu vstopim v ta majhen pajzel in moledujem za odrešitev. Dober dan, prosim povejte mi, da imate coca colo v hladilniku.  Študentka za blagajno mi brez sramu in sočutja odgovori, da imajo samo nek ponaredek coca cole.  Fak. Mika me. Tako zelo me mika. Ampak ne smem. Tako daleč sem prišel, da ne smem obupati. Ne gre se več samo za colo, zdaj se borim že za vse, ki so nekaj želeli, si zaslužili pa nikoli dobili. Odidem brez pozdrava. Noč je že pokrila nebo in vse manj je upanja za uspeh, ustnice se že lepijo med seboj, ratuje mi slabo. Nakar zagledam majhno stojnico, kjer je peščica ljudi, ki se zabava in pije. Stopim bližje.

Gospod, gospod...sedaj sem že mešanica med beračem in jehovo pričo. Vsa ta izkušnja me je postarala ze 50 let in zdaj vem, kako se je počutil Mojzes, ko je pasel vero skozi neskončno puščavo. Le, da imam jaz sedaj taka usta, kot bi polizal ves ta pesek iz te puščave. Gospod...imate morda, imate morda mrzlo coca colo? Prosim gospod.

Seveda imamo.

Skoraj se zlomim. Lahko bi jokal, če bi bilo v meni še kaj tekočine. Tresem se, spominjam se jutra, avtomata, natakarice, študentke. Obdajo me emocije, za katere nisem vedel, da obstajajo.

In končno lahko naročim.

Gospod...eno mrzlo, ledeno, najbolj ledeno pivo prosim!

Crni Kos