Gledam odseve oblakov

turistov neba. 

Razmišljam, kako vedo, kam gredo.

Kaj jih žene, da se zbirajo v besnenju?

Danes smetana valov na nebu.

Potlej v lastmem ritmu groma tango topotajo.

Fotografirajo se s strelo,

jadrajo z vetrovi.

Zemjo vtapljajo v povodnji,

solze, ne potočijo v puščavi.

S točo kroglic se igrajo,

ko po zemlji rešetajo. 

Ovčice pasejo se sredi dneva. 

Z jutrom vtkani so v meglic odeje.

V zatonu s soncem čarajo barvite sanje.

Se v noči z zvezdami skrivalnice igrajo.

Luno nevesto obdajo v tančico prosojno.

V pršu kaplic sonce mavrico nariše.

Zemljo pobelijo s kristali.

Kaj jih žene?

Kdo spodbuja?

Kje doma so?

Kdo jih ljubi?

So brezdomci in popotniki neba.

Na obzorju zemlje so doma.

Nimajo prebivališča, 

Niso jezni, niti nasmejani,

Čustva so jim tuja,

delajo kar narava jim ponuja.

Se odzivajo le na razmere, 

kot v ozonu divja so plemena.

olgasem