Moja predraga muhasta rima,

zakaj pred mano ti si se skrila,

kako naj najdem besedo na o,

kako naj brez nje opišem nebo.

Zakaj skrivaš besede na i,

brez njih besedilo ne zaživi.

Uporabil že vse sem besede na a,

morda se ta pesem nikdar ne konča.

Pozno v noč si me obiskala,

sem hitro opazil, da danes si sama,

vedno na poti te spremlja navdih,

ki v kaotičnih mislih ustavi prepih.

Je rima podžgala moj pesniški nemir,

iz peresa letijo besede na papir,

vse se rima, kot bil je namen,

ampak pesem zgubila ves svoj je pomen.

Zaman sem za pesem potrošil črnilo,

se skril je pomen in z njim sporočilo.

Bliža se noč, čas je za spanje,

morda pa navdih prikrade se v sanje,

težko je res življenje poeta,

ko besede z besedo v mislih prepleta.

Da pesem na koncu lepo zveni,

se mora poklopit mnogo stvari,

nam vsaka misel srce bremeni,

ko pesem neizpeta nam v duši leži.

Ko končno pesem na papirju zaživi,

je konec leta, zima trka na duri,

to pesem samo še med ljudi bom poslal,

nato pa izmučen do pomladi zaspal.

Borut Kaučič