Dolgo, predolgo krivila usodo,

kot da nič odvisno ni od mene. 

Vse je neka spletka,

ki mi hoče le slabo.

Zamerila ljudem, 

ker mi niso dali, 

kar sem pričakovala,

pred bolečino ni zamera varovala.

Zato sem hotela biti všečna,

druge "osrečevala" 

a jih nisem znala,

dokler nisem spoznala,

to ni moja naloga.

Zato sem se vprašala.

Kje sem jaz?

Kje je moja sreča?

In odgovora nisem dobila,

dokler poškodba 

ni me posteljo začasno položila.

Ko dejansko nisem mogla, 

niti da bi sebi ustregla.

Sprejeti morala pomoč

in pokazati 

svojo vso nemoč.

Ko družba in služba 

naprej je živela.

Moje življenje je obstalo.

Takrat je bilo hudo,

a doživeti sem morala prav to.

Da se sestavim.

Da se spoznam, kaj vse imam.

Kaj se skriva v moji duši.

Kaj srce to moje zmore.

Zdaj mi je jasno, 

da telo ima res omejitve, 

a duša, njena moč vesolja,

moje misli ne nadzira,

omogoča le, da duše čut skozi njih prodira.

bogatejša je od vseh okoliščin, 

da jih lahko sprejemam sebi v dobro. 

Vsi dogodki, tudi slabi so darilo,

da se vase ozrem, 

spoznam kaj vse v sebi nosim 

in imam. 

V duši in srcu je bogastvo,

ki ga odkrivam, ko sem sama.

Moja misel je bogatejša,

pestrejša, močnejša.

Moj je čas namenjen meni. 

Moje odločitve niso odvisne od drugih. 

Moje življenje delim s tistimi, 

ki spoštujejo mene in jaz njih. 

Moja ljubezen je najprej zame.

Ko ljubim sebe,

čutim, kdaj drugi ljubi mene.

Svoja čustva prepoznam. 

Ne razdajam jih tja v en dan

in se z njimi ne igram.

Usoda je darilo.

Je življenja mojega vodilo.

Za dogodke, 

na katere nimam vpliva,

vem, da nisem kriva.

Le odzovem se lahko,

da živim, 

mi je lepo.

olgasem