Danes ponovno sem se spomnila

tvoje ljubezni

 ko sem zaprla

svoje trudne oči

kaplje v potoku so tekle po licu

ko sem jokala sredi noči

Nisem priznala ti bolečino

ki me dušila je dan za nočjo

nisem te mogla žalostiti

nisem mogla odgnati od tebe

svetlo žareče modro nebo

Sem raje se v tvoje roke zakopala

ko so drsele po mojem telesu

nisem ti dragi nikoli priznala

da me je davni vihar že odnesel

raje sem tiho ponoči jokala

Potovanje se končno je moje končalo

pristala sem sredi tvoje ljubezni

nikoli ti dragi nisem priznala

sem vedno ljubila le tebe

tudi sredi najhujše bolezni

Tvoje otožne oči so me grele

vlivale upanje na novi dan

da sem pozabila temo in mraz

da videla nisem ničesar

kot tvoj dragi ljubeči obraz.

Zdaj pa sprašujem se

kje se ustavil je čas

ko si mi rože dehteče poklanjal

kaj se zgodilo je da zapiha jel veter

in naju objel ledeni je mraz

Milena