Ko se sprehajam mimo dreves, gol in brez sramu,
sledim vijugastim potkam srca in razgaljene duše.
Prašna pot pod mojimi nogami, hiti kot ogromno platno,
sledim nekim korakom, s prsti zajemam preteklost.

Z iztegnjenimi rokami lovim oblake,
moje golo življenje je platno, ki ga vidijo vsi.
Veter šepeta skrivnosti o življenju,
ko plešem pod golim soncem, moja duša oživi.

Posušene poti, pod mojimi nogami, igrajo simfonijo;
pojejo zgodbo o življenju in grenko-sladkem potovanju.
Skozi moje prste polzi prah, kot izginjajoč spomin,
zgodba o ljubezni, o življenju, na voljo za vse.

Goli oblaki plešejo in se igrajo na nebeškem igrišču,
ko jih gledam, moje srce oživi in moj duh zažari.
Predstavim vam moje golo življenje, na umetniškem platnu,
mojstrovina, vredna pravega slikarja, da z menoj
neke nove divje barve v življenju ustvarja.

Tomaž Jevšenak