Romantika umira na obalah novega časa,

revolucija se rojeva v majhni sobi ob plamenu sveče.

Na skritem planetu nastaja čudna rasa,

dimnikar na srajco prišije kanček sreče.

Svet riše slabo poezijo z lepimi stihi,

črnobeli filmi ugasnejo za vedno, rimo odnese zdolgočasen tok.

Galebi in klavirji so mirni in tihi,

v brezno praznih besed odvrže Kupid svoj lok.

Zapustiš moj planet, drugače gorita sveča in dimnik.

Pustiš le pomilojoče poglede, slovesa že dolgo poznam.

Končno vzljubim svoje misli, prižgem rimi svetilnik,

tako lepo je spet biti sam.

Črni Kos