Topoli brez listja,
veter v krošnjah
nikjer ni zatišja.

Burja prevrača smetnjake,
ob cestah vidim
ležati v jarkih
utrujene tovornjake.

Zima je,
a sneg nikjer ne leži
le veter
z listjem pometa.

Mraz stiska kosti,
led se seli v potoke,
v zamrznjeni travi
ne vidim novih sledi.

Sonce zavito v šal,
sivi oblaki
svetlobe ne izpustijo,
zemlja se pod koraki
drobi.

Stojim v vetru
in kljubujem ...
Veter me premetava,
mraz me v hišo
podi.

Topel čaj me ogreje.
Za zaprtimi vrati
lahko posedim.
Misli mi odmrznejo
in poletijo z domišljijo.
Na papirju se
v novo zimsko pravljico
rodijo.

Tomaž Jevšenak