Najine žalostne poti
Sprva sva od parkirišča hodili
polni poguma,
ona hvaležna, ker jo spremljam
in jaz odločena, da nama uspe.
Čez čas sva se pripeljali do vrat
in nato šli z roko pod roko,
z maskama in točno na uro
in ona je še sama hodila.
Kasneje sem jo peljala do vrat
in nato z vozičkom naprej,
ona polna bolečin
in jaz sem še verjela.
Izgubila sem pogum,
ko so jo pripeljali,
jaz pa sem prišla sama,
težkega srca in s pogrešanjem.
in jaz sem še verjela.
Najtežje je, ko se razdalje med nami širijo, v nas pa postajajo še tesnejše. Čestitke!
Milan Ž.
Hvala za odzive in za čestitke. Lepo, da se vas je pesem dotaknila in da ni več le samo moja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Selena
- 09. 01. 2024 ob 06:32
- Prebrano 219 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 204
- Število ocen: 8