Svet. Osamljen, izvotljen kraj.

Prvič si jo spoznal na sijajen dan – temo,

med običajnim pogovorom s prijatelji.

Prežala je nekje na ulici,

planila iz zasede.

Od takrat vsakič nepričakovano –

zadrgne grlo,

obteži srce,

cefra smisel,

z žil strga veselje,

stanjša živce,

se posmehuje hrepenenju.

Solze padajo v lužo na pločniku,

nihaji vznemirijo globine.

Plima naraščajoče žalosti

oblizuje voljo,

razblinja želje zapisane v sipkost pričakovanj.

Plaval bi, a se ne spomniš zamahov.

Na pečini tipaš za oprimki sanj,

da bi začutil spet nekaj trdnega,

a zaman –

dihaš po slamici,

zasajeni v kitice,

v besedah iščeš oporo.

Komaj vidna je v najtemnejši noči – svetloba

v odtenku žvepla nekje na ulici.

Gledaš v smer luči,

zreš v obrise,

kljubuješ strahu.

Ulična svetilka obsije senco pesnika,

z rokami pospravljenimi v žepe.

Pomigne proti množici,

brez posebnega ključa kaže na mimoidoče,

tiste trpeče, žalostne, osamljene.

Pozna zgodbe.

V verze povija rane,

z metaforo lajša trpljenje.

Pesem. Zvrhana pljuča upanja.

Akvalunga na hrbtu časa,

polna pesnikove tolažbe:

»Vidiš, nisi sam,

nisi sam, nikoli nisi sam.«

bleščice