Nisem napisala nobene pesmi

za tvoje ranjeno srce

sem bolečino skrivala pred vsemi

nisem hotela

 da zanjo kdo izve

Da sem nesrečo ti prinesla

ker kamen je srce postalo

in moj objem ostal je hladen

ker tvojega trpljenja ni spoznalo

Si vračal žalosten v moj se dom

trkal na vrata moja

pa nisem jih odprla zate

ni ganila me solza tvoja

Odgnala sem te daleč proč

v srcu mojem ni bilo ljubezni

pustila sem te žejnega in lačnega

da si umrl osamljen od bolezni

Si milo jokal in rotil me

pa moje srce tega  ni zaznalo

od sebe sem te pahnila

in moje srce ti smrtne rane je zadalo

Kako dolgo zdaj že tebe ni

in moje solze so se posušile vse

mogoče si oprostil mi

a mene bolečina žge

Nikoli nisem pozabila te

si spremljal me vso pot

sem nate mislila vsak dan

zavedala se svojih zmot

Preveč ljubezni si mi dal

a jaz ti nisem nudila  objem

da v njemu srečno bi zaspal

komaj zdaj se to zavem

Ne mogla bi kaj hujšega storiti

kot tebe izgnati iz zavetja

zato razumem kruto usodo

da zame ni in ne bo več cvetja

A tebe prosim še enkrat

srce naj tvoje oprosti

tudi jaz prestajam rane

ne veš

 kako me to boli

Bi zdaj te v svoj objem sprejela

poljubov dala bi ti sto

bi te božala in grela

prelepo nama bi bilo

A vrnitve ni nazaj

in lije dež iz mojih oči

jočem

 ker boli me rana

jočem

ker na svetu te več ni

Milena