Pred mano širijo se polja

polna cvetja in trave zelene

ptice mi prepevajo

najlepše pesmi so za mene

Grejejo me sončni žarki

ponoči zvezde svetijo

presrečen sem na mali barki

ki pelje preko morja me

Sta vidva darovala jo

da bi srce bilo veselo

da bi odnesla me v kraje

kjer bi me sonce vedno grelo

Pa veter pihal je okoli

a mene se izognil je

ker vajina je nežna roka

skrivala v naročju me

Želela sta vse hudo skriti

da srce ne bi jokalo

sta ljubezen znala mi deliti

da ne bi trnja prepoznalo

Zato so modre moje oči

iz njih seva mi dobrota

vse kar se hudega zgodi

je zame to velika zmota

Nekoč je takšen bil obraz

na njem bila je nežnost in lepota

a danes skrivam ga pred vsemi

iz njega izžareva mi sramota

Nisem več podoben sebi

to ne morem biti jaz

preveč sovraštva čutim v sebi

zato leden je moj obra

Dobrote več ne poznam nobene

želim si dati vam trpljenje

le kam me takšna cesta vodi

sprašujem se

 kam pelje me življenje

Oči postale  moje so ledene

v njih nobene ljubezni ni

hujše bolečine ni nobene

kot da ljubiti mi več dano ni

Milena