Odveč si postal,

vase sesedli, podrti

kozolec, ki stal

ob poti si poljski

dolga stoletja,

in v vetru in mrazu

za nas kljuboval

si zimi in smrti,

da ob koncu poletja

pšenico požeto

pospravili kmetje

pod tvojo bi streho,

za moko in kruh,

za potico orehovo ...

Zdaj si padel po tleh.

Zdaj je zlomljen tvoj duh.

Še ptice ti niso v uteho,

le nad sabo v nebo

dvigaš trhli svoj tram

kot znamenje križa;

z njim kmalu ponižno

boš poljubil zemljó.

Matej Krevs