So trenutki – kot ta –,

ko se potreba po nedosegljivem spremeni v

silen, spodnašajoč tok čutnosti,

sred katerega si mrzlično

želim telesnega nespomina.

Mislim na

obdobje pred hlastanjem za

poltenimi doživetji, 

ko moje izkušnje nevzdržne privlačnosti

še niso prestopile bregov metafizičnega obstoja.

Ko je bila telesnost bela pika na podlagi prihodnosti

v vsej svoji snažnosti predstavljanja.

Želim si, da ne bi nikoli

okusila prvega

(kaj ni bil aromatično opojen?) 

požirka mesenosti.

Po tistem mi,

med pobliski prizorov,

ki se v obrisih izrisujejo na kremasto platno domišljije,

telo drhti v pričakovanju omame.

Obudila bi spomin na čas,

ko se – ob misli nate –

po meni ni razlilo hrepenenje,

ko dvigovanje sokov ni pritiskalo ob stene 

moje prištevnosti kot

madež v brezmejni senci izkušnje.

Dotikala bi se te med divjim plesom voljnosti,

zapiskala v sladkobi norosti,

s teboj letela na preprogi strasti

dokler se vrtiljak ne bi ustavil na mestu

in zvezde ne bi popadale po najini koži 

spokojno, kakor prve snežinke ogrnejo pokrajino

pod težo neznosne čarobnosti poželenja.

Utopila bi spomin na 

sprejemanje, dajanje, prepuščanje,

na odpiranje skrivnih vhodov

okrašenih s cvetnimi listi, ki

tiho čakajo nate.

Vrnila bi se nazaj 

– po poti skozi čas –,

pa je drobtine pojedla lačna ptica.

bleščice