Lahko se slepimo,
da je vse prav in lepo
in oči si zatiskamo,
češ, še vse dobro bo.
Kaj se dogaja
v tem delu sveta,
postaja surov in brezčuten
kljub preobilju vsegá.
Dve vojni nas nista
prav nič izučili,
na izkušnje pradedov
smo že pozabili.
Po naših mestih
se razrašča nasilje,
goljufije, sebičnost
in vseh vrst grdobije.
Otroško nedolžnost
smo uničiti znali,
v brezsrčnem okolju
mladim sanje ukradli.
Z zgledom učimo,
da se je treba boriti
a če hočeš kam priti,
moraš vse pohoditi.
Pomemben je posel,
biti glavni, vladar,
mnogi vse naredijo
za hudičev denar.
Mladina brez cilja
novo pot je odkrila,
drvi v omamo,
da bi na vse pozabila.
Evropa, le še bled je odsev
nekdaj močne utrdbe,
njen prestól tisočletni
nevarno se máje.
Zdaj žanjemo tisto
kar smo sejali,
da nam je vse dovoljeno,
smo hvaliti se znali.
In kakšna bodočnost
pred nami se riše?
Še optimist bi dejal
da Evropi, se najbolje ne piše.
Odlično napisano. V današnji družbi je res najtežje preživeti izobilje. Ravno pretirano izobilje nam daje občutek, da smo najbolj pomembni na svetu in ne potrebujemo nikogar. Če želimo, da se stvari izboljšajo, moramo postati bolj skromni in imeti v sebi en kanček ponižnosti, da nas postavi na realna tla.
Lep pozdrav
Hvala Borut. Pa tudi zgodovina nas ni nič naučila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!