Čakam, da postaneš navdih.

Za par vrstic, za kitico, za slabo pesem.

Pa te ni.

Zavita v molk let se spogleduješ z zrcalom,

ki se ledeno hladno dotakne tvoje podobe

vsako jutro, ko te življenje ali kar je ostalo,

pokliče v nov dan.

Že na pragu dne veš, da bo enak kot je bil

včeraj in predvčerajšnjim in enak bo jutrišnjemu.

Enako moreč, enako turoben, enako. hladan.

Žaluzije na oknih puščaš priprte,

vrata skrbno zaklepaš. Dvakrat preveriš kljuko.

Bog ne daj, da bi še kdo potrkal nanje.

V kalderi svojega življenja si varna.

Kdo se te še spomni?

Ugasli vulkan mladostnih hrepenenj

je že davno izbruhal svojo zadnjo trpkost.

Hvala ti za navdih.

Napisal sem slabo pesem.

In zadnjo v tem letu.

Brezinbor