Sem na poti v pozabo,
na sivi cesti v oni svet,
vse spomine nosim s sabo,
življenje je roman izpet.

naj še kdaj posije sonce
na uvele jablane
in toploto na vse konce
nežno trositi začne.

Ko poljane se zbudijo,
popki se v cvet odpro,
morda se takrat vrnem s tabo,
če me primeš za roko.

Me popelješ po tej poti
- isti - a v obratno smer,
skupaj, mavrici nasproti,
bova plula vsak večer.

cmera