Ko noč je tiha, svetla, vedrogleda,

ko sanjam in poslušam zvezde,

ko reka v globeli šumlja in teče,

na obzorju so obrisi Dolomitov.

Narava je spokojna; zasnežena.

Polna luna sipa vso lepoto,

lepoto, ki jo prepoznam v sebi,

saj vidim tisto, kar mi je domače.

V tistem hipu čutim tvojo misel!

Kolikokrat jo čutim tudi sredi dela!

Kako nevidno sva povezana v mrežo!

Veva, da sva si enkratna v odnosu,

veva, da na svetu take ni dvojice,

ker midva sva v navezi – ne v obvezi.

Nada