Zjutraj začnem z vodo v kotličku,
vanjo stresem sonce skrito v zrnu,
zmleto v prah in omamno dišeče.

Na strehi  lovim sonce v hišo,
energijo, ki nas poganja čez dan,
z njo segrejem vodo v kotličku.

In mešam,
ter voham
in v sebe vabim vonjave,
ki jih naše Sonce rodi.

Nalijem si skodelico kave.
Nekje tam daleč, stran od mene,
se v zrna kave Sonce ulovi.
Zato, takrat ko vodo segrejem
s pomočjo sonca, se mi zazdi,
da me na nek način
Sonce v kavi
za ta dan poživi.

Tomaž Jevšenak