Nimam časa,

se mi mudi,

moram to,

moram ono...

neštetokrat slišano

je med ljudmi.

Če nas karkoli

kdaj prehiti,

vse se poruši,

dan je pokvarjen,

nove skrbi.

Je vse prenatrpano,

da bi kdaj ponorel!

Današnji sistem

v svoje kolesje

prav vse je ujel.

Otroci in starši,

babice, dedki,

oženjeni, samski,

vse hiti in hiti.

Vsakega od njih,

pravzaprav kar vse

čas nenehno lovi;

vsakodnevno hitenje 

je prišlo

že v navado, v kri.

Časa primanjkuje

res nam hudo,

za sebe, za druge,

da je že noró!

Ne zmoremo vsega

več postoriti,

vedno več je stvari;

vse se nalaga, 

kopiči,

iz začaranega kroga

rešitve več ni.

V njem se vrtimo:

Kaj naj preskočimo,

kaj še postorimo?

Hitimo, hitimo.

O, da dan bi imel

nekaj več ur!

Kaj vse bi še naredili...

se hitrega tempa

morda le rešili?

In potem, 

nekega dne,

zdaj tu, drugič tam

pošteno zavre -

na mrtvo se skregajo

in njih' svet se podre.

tolminka