Odtegnili življenje smo kemiji
in fiziki ga tudi ne priznamo,
ne matematiki, s katero znamo
ga vdahniti samo ekonomiji.
In iščemo; kje naj bi se spočelo,
to gibanje, ki nam kroji usodo,
ko da bi šarenka iskala vodo
in njenega obstoja prapočelo.
Res nočemo nikakor si priznati,
da vsak migljaj je živ, naj bo v telesu
naj kjersibodi v vsemirja kolesu?
Se hočemo skrivalnice igrati,
predani slepo scela samopaštvu,
ki breztelesno nas poganja v svaštvu
z vsem živim sranjem, ki ne da nam spati,
saj moramo življenje si iskati?
Čestitke k pesimističnim uvidom ...,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!