Na vrh' drevesa, v krošnji sredi listja
objeta v gnezdu trepetata lačna ptiča
veter se igra na polju ločja
pod zeleno krošnjo teče modra Soča.

Iz nedrja gora se kakor kača vije
vode čiste iz gora izžete
izsušene struge po dežju zalije
pesmi so narave večne, neizpete.

Meglice jutranje se zdijo kakor sanje
kot pokrivalo, ki varuje nežno cvetje
kristale v soncu zjutraj sapica zamaje
šum voda zbudi še ptiča petje.

Nežni zvoki vso naravo prebudijo
rosa, pod gorami, v jutru se leskeče
tam med sabo ptice pripovedke govorijo
mavrice narišejo nam barvo sreče.

Nežni, modri, žamet iz neba nad nami
z vodo bistro tam ob morju oljke še zalije
tkanino modro z gora objamejo zdaj oceani
pesem gorskih ptic nad širno morje se izlije.

Tomaž Jevšenak