Nekoč nekje se bo zgodilo,

česar se zdaj zelo bojim.

To bo moj grob,

ki ga bom imela kot vsi drugi,

a bolj ko na to pomislim,

se zgrozim.

Na njem bodo črke mojega imena,

ki ga je nekdo nekoč oboževal,

a zdaj bodo pozabljene,

verjemi,

nikjer,

nihče jih ne bo iskal.

Povedati ti moram,

da bodo na njem bele vrtnice,

ki si jih ti občudoval.

a  zdaj so vse zbledele in

sveče v spomin nihče mi ni prižgal.

Na grobu mojem raste trava

in trnje se razteza in v soncu zablešči,

še solze ni,

ki bi za mano zajokala,

a verjemi,

v spominu si ostal mi ti.

Modro se nebo vije nad menoj,

ko na trati žalostna sedim,

spominjam se tvojih besed in

poljubov,

ki sem jih bila deležna,

zdaj pa od spominov bežim.

Vse to zaradi tebe,

dragi moj,

sonce zlato me greje in

spominja na dni,

ko si me držal za roko,

zakaj mi solza po licu zdaj drsi?

To so bili trenutki,

 ki se nikoli več ne bodo ponovili.

trenutki,

ko sem jokala dneve in noči,

ker te je nebo vzelo

in ker te več ob meni ni.

Trenutke te iskala vedno bom in povsod

trenutke,

 ki nikoli več ne bodo resnični.

Obljubila sem ti,

 da vse bo v redu,

 verjela sem ti,

a zdaj te več ob meni ni.

Živiš brez mene,

 čeprav sem mislila,

 da ti ne bo uspelo.

 Ampak zmotila sem se.

 Sedaj jaz trpim,

sedaj se je pravo trpljenje komaj začelo.

zaspanka