Tiha balada
Led na ribniku, v tišini,
svečnik zmrznjen z vrbja sije,
ni zrcala na gladini,
ki odsev neba popije.
Mir prelomi pok vejevja,
zašušti skrivnostno v trsih,
vrane poletijo z drevja
s težo videnja v prsih.
Skrivoma pred prvim mrakom
zmuznila se je od hiše,
stekla z lahnim je korakom,
kot da z njim veselje riše.
Prepovedan ljub jo čaka,
skupaj ta večer zbežita,
nič več staršem le napaka,
ki ostati mora skrita.
Maha s plošče ji ledene,
hitro drsa v drag objem,
so oblaki kot koprene,
vse svetlobe so zajem.
Ko dotaknejo se roke,
ustnice v poljub cvetijo,
slišati je drobne poke -
že se noge potopijo.
Se oblak za tren odmakne,
mesec polni noč izmije,
kot zlatnik se tja premakne,
kjer grob rani z njim prekrije.
Led na ribniku v tišini,
z vrb gorijo čudne sveče,
živega ni na gladini,
molk razliva se moreče.
z vrb gorijo čudne sveče,
živega ni na gladini,
molk razliva se moreče.
Hvala, Dejan.
lp
pi
Zelo lepa balada, draga Poetinja Irena.
Balada me vedno popelje v šolske dni.
Ne vem več točno v katerem razredu smo brali Aškerčevega Brodnika. Takrat se mi je zdela ta pesem neskončno lepa in žalostna.
Bodi lepo,
Marija
Hvala, draga Marija. Tudi mene so navdušile Aškerčeve balade. Temačne in kričeče k pravici ali svetlejši usodi.
Objem
pi
Čestitke k ljubezenski baladi tudi z moje strani,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
Naj bodo praznični dnevi polni vsega, kar si želiš.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 12. 2023 ob 15:42
- Prebrano 208 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 123.33
- Število ocen: 8