pot v gozdu
skrivni opravki veverice
stebri narave odeti v jesen
hodim v šelestenju
med koreninami brezčasja
sred odeje minljivosti
vstaja kamen spomina
tonem v širjavo preteklosti
vonj smodnika
ječanje življenja
stelja padlih teles
v prostoru dneva
ne najdem zaklona
pred majhnostjo uma
hlastam po smislu klanja
tega in vseh
(minulih, sedanjih, prihodnjih)
gomila zlobe
srka nebo v vrtinec
vse do tišine nepovratnosti
tam se od nekdaj klati človek
(polomljen, ujet, izgubljen)
hlad norosti
jedka niti upanja
odviham ovratnik
si zakrijem obraz
žvečim skorjo sramu
(čas nima konca)
kontemplacija ob razmišljanju o brezupnosti človeške hudobije in brezsramnosti, ki povzroča trpljenje, vojne, smrti .... Zavedanje, da nikoli ni bilo in tudi ne bo drugače. A kljub temu ne bomo nehali opozarjati na to. Tudi ta pesem spada v to kategorijo ...
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bleščice
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!