Neskončno blatnih poti
zaznamuje moje življenje.
Ne zam izbirati lahkih sledi
sem kot sredi plazu,
ki ljubi nenehno plazenje.

Navadil sem se že loviti ravnotežje,
na spolzkih poteh in nevarnih brveh.
Kot, da me pot vodi na obrežje
polno krokodilov in so zato vsi v skrbeh.

Čutim raztezanje določenih odprtin
notri vlagam trud in gorivo
a ven prihaja le črn dim,
ki ga ne vžge nobeno netivo.

In noben res lep in dober spomin
ne bo ostal na te čase,
ko se kot brez glave okoli podim
in prav res skoraj nič ne naredim zase.

Rad pa bi si ogledal svet
in prijateljem, ki hodijo z mano
dal kdaj pa kdaj res kakšen uporaben nasvet,
mogoče jih povabim k sebi domov
tam bomo rezali staro salamo
in se ob dobri pijači veselili.
kot takrat, ko smo bili
še čisto drugačni ljudje.

Tomaž Jevšenak