Madež na tkanini si:

očiten,

vse večji,

trdovraten.

Pretvarjal bi se,

da te ni,

a ko se ohladiš,

si še bolj občuten,

zato bi bilo pametneje,

da te čim prej osušim.

Madež si:

zgovoren,

poveden,

kot pričevanje o umazanem,

kot podoživljanje nasladnega,

kot priznanje resničnega

in kot zgodovina,

v kateri se mi vztrajno ponavljaš,

čeprav manj predvidljivo,

kot si morda želim.

Madež si ...

moj madež,

priznam.

Omadeževan sem med vsemi nami

in omadeževan je sad mojega čutenja.

Obljubim,

da te ne bom nikoli spral.

Še bolj se bom valjal v umazaniji,

da te naplastim po svojem telesu

tako na debelo,

da bom hrom,

in vsako tvoje pričevanje

bom goltal kot zadnje pomije

in ko bom zaklan,

boš prepojen z mojo krvjo.

Madež boš – a ne več sam.

Skupaj bova madež

in izstopala bova

– iskreno-boleče lepa,

izprijena,

nesveta –

in zavidanja vredna

bo izvirnost

najinega greha.

Kristijan R.