Nisem se zaljubila vate,

ker si bogat,

ne, dragi,

ljubila sem tebe kot celoto,

ljubila sem tvoj obraz,

tvojo misel in dobroto.

Nisi mogel razumeti mojega pogleda

na ves svet,

nisi mogel razumeti, da me lahko osreči

en dišeči cvet.

Živel si v bogastvu od otroških let,

se kopal v materialnih dobrinah

in spoznaval ves naš svet.

Živel si v izobilju,

vse ti je bilo v zibelko postlano,

a ljubiti nisi znal nikogar,

najlepše kar zgodi se,

ni ti bilo od boga dano.

A tvojo prestižno pot

prekrižala je moja noga,

srce, moje nedolžno te

je z vsem žarom ogrelo,

da spoznal si nekaj,

kar v duši tvoji  za  zmeraj

bo cvetelo.

Pozabil si na življenje,

ki se prestižno odvija med ljudmi.

Začel si ljubiti bogastvo,

duhovno in kulturno in

se združil z mano v soncu žara

z besedami in mislimi.

Popeljala sem te v svet

kjer spoznal največje si bogastvo,

bogastvo zdravja,

kulture in duha,

ki te je osrečilo, da z menoj

odplaval si v daljni svet.

Stanje bogatega človeka je

kakor morfij, ki te opija in daje

najlepše slike našega življenja.

Kmalu si ostal brez te sreče,

preveč si ljubil me in pot te

je vodila skozi zvezde do

neslutene nesreče.

Pot te je vodila iz

nekdanjega bogastva v

najhujšo revščino, ki

bila je kriva za vse moje

pretočene solze. Vedela sem,

da trpiš in da krivo moje je srce..

Moje noči postale črne so in

brez sijaja, vse zvezde so se skrile,

niso hotele prepoznati me.

A jaz sem jokala v tvojem naročju

in prosila, da pozabiš me.

Hotela sem oditi daleč proč od tebe,

od vsega zadanega gorja,

ker kriva sem bila nesreče tvoje

in slanih prelitih solza.

Pa sem ostala s tabo,

odel si me v belo obleko,

stopila pred božji sva oltar.

Jaz s strtim srcem, ti pa na licu

z najlepšim nasmehom.

Postala sem nevesta tvoja,

še danes ljubiš me,

smejiš se svojemu življenju

In najlepše cvetice, dragi,

trgam jaz za me.

Hvala ti!

Zaspanka

zaspanka