V času spanca greje me srce
po toplih sanjah želja (mi) nikoli ne umre.
A glej tedaj, kako je kruta ta usoda
kakor hladna roka krč v hrbtu me zagrabi.

Moja mirna noč se je v trenutku spremenila,
zdaj vstati moram, da mi bolečina še kaj ne bo ugrabila.
Ni več spanja zame, žal! Nič več,
od bolečine stran jo moram zdaj poditi.

Oh kako želim, da bi jaz sanjal spet lahko,
da se zdaj spet v mirnih sanjah izgubim.
A najprej moram se soočiti jaz z dnem
in se otresti tega nočnega strahu.

Vstanimo torej in pojdimo ven
s pogumom v srcu in upanjem da bo bolečina popustila.
Kajti čeprav nam jutro zdaj gorje prinese,
Preživeli bomo dan in upali, da čas nam bolečino to odnese.

Tomaž Jevšenak