Tako lepo je bilo gojiti pričakovanja, graditi gradove v oblakih in sanjariti o vsem, kar nam je ljubo, kar nam je blizu. Sanjariti z odprtimi očmi, obiskovati nove, neznane svetove, odtavati drugam, v novo, nepoznano.

Tako lepo je končno zapustiti varen pristan, vstopiti na barko lastnih iluzij in oditi v kraje neznane. Tako čarobno se je predati sončnim žarkom, nameniti pozornost neznanim pticam, prisluhniti sapici vetra in šumenju valov ter nahraniti dušo z enim samim pogledom na neskončno širno morje. Tako preprosto in drugače, tako spontano in netipično glede na vsakdanjo rutino, običajnega delovnega dne. Nič ni dorečeno, nič ni planirano, vse je prepuščeno trenutku.

Danes sem krmar, kapitan svoje lastne usode in za plovbo sem izbrala resnično lep dan, brez oblačka na nebu, z ravno pravo mero zgodnjega popoldanskega maestrala. Držim za krmilo in zrem v obzorje, brezskrbno, mirno in spokojno.

Dan je kot v pravljici, jadra so napeta in obdaja me popolna tišina, katero prijetno dopolnjujejo usklajeno pljuskanje valov, v izmenjujočih se enkrat glasnejših, drugič popolnoma nežnih, skoraj neslišnih ritmih. Gola in bosa, kot sem prišla na svet, a z odprtimi očmi opazujem svet okoli sebe in kar ne morem se naužiti vse te harmonije, vseh teh prečudovitih lepot neokrnjene narave.

Plujem stran od obale, brez cilja, a z eno samo željo: nahraniti svojo dušo, začutiti vedno več sebe. Počutim se brezskrbno, svobodno, zlito v eno. Na obraz se mi prikrade nasmeh in v srcu čutim radost.

Zdaj vem, kaj se to pravi živeti, zdaj vem kako je, ko popolnoma odprem srce in se popolnoma predam danemu trenutku in zdaj vem kako je, ko samo smo. Zdaj vem, kakšno je življenje polno radosti in brez pričakovanj. Zdaj vem, zakaj imajo mornarji morje v krvi in zakaj se kljub brodolomom in podobnim izkušnjam vedno znova vračajo na ladjo, na zibajoče plovilo, da jih ponese v širni svet.

Zdaj vem, da gre za občutek svobode, ki omami vsako celico, vsako telesno poro; občutek, ki bi lahko trajal in trajal, pa se ga nikoli ne bi naveličali. Ali pa? In vsaka plovba je nova, drugačna izkušnja, nova pustolovščina za ljubitelje takih in drugačnih avantur.

Prvič v življenju sem na barki popolnoma sama, stran od obale in varnega zavetja, brez sopotnikov oziroma pomočnikov. Počutim se varno in samozavestno, kljub majavim tlem in pomanjkanju resnično pravih morskih izkušenj, ko je vsaka odločitev odvisna od enega samega človeka – mene same. Zaupam sebi, saj vem, da sem zopet zmožna zreti usodi v oči in ne povesiti pogleda. Krmarim barko, tokrat barko svojega življenja, barko lastne usode. Tokrat jo krmarim sama, saj vem, da ne rabim nobenega kapetana, nobenega racia, nobenega pametnjakoviča, ki edini ve, kaj je prav zame. Tokrat zaupam svojemu srcu in vem, da je ta plovba odločilen mejnik moje nove življenjske poti.

Plujem po poti, ki jo riše življenje in soočam se z lekcijami, ki so zgolj moje. Zaupam vetru, valovom, oblakom in vremenu. Zaupam tehnologiji, kompasu in zvezdam, da pridem varno in srečno na cilj. Zaupam usodi, da tudi tokrat poskrbi, da ta plovba ne bo moja zadnja in da bom o njej lahko govorila svojim otrokom in celo vnukom. Zaupam, kot sem nekoč zaupala svojemu kapetanu, ki naju je brez odvečnih besed iztrgal iz krempljev usode, v zadnjem trenutku spremenil smer in se izognil neizogibnim čerem. Zaupam plovbi, zaupam življenju in hvaležna sem za vse prestane lekcije, katere sem spremenila v lastne izzive, saj vem, da se lastni usodi ne da zbežati.

INA TAR