Kako je lep ta naši svet,

kako so lepa jutra in noči

obsijane z zvezdani.

Najlepše pa je čutiti ljubezen

in srečo,

ki nam prinaša nasmeh na

naša lica.

Na lica, ki so včasih mokra od solz.

Zakaj?

Ker obstaja tudi sovraštvo. Ta zlovešča

beseda, ko spoznaš, da nekdo goji do tebe sovraštvo,

kar je zelo boleče.

Sovraštvo je beseda, ki je ne bi smeli poznati.

Sovraštvo lahko mori in pohablja, je lahko

osredotočeno na eno osebo ali pa na več ljudi.

Sovraštvo mi je včasih povzročilo, da sem začela

globlje razmišljati o tej negativni temi. Če sovražiš,

spoznaš zelo negativno čustvo, prav tako je nadvse

boleče, če te kdo drugi sovraži. Zakaj nekateri poznajo

to negativno čustvo, zakaj čutijo nenaklonjenost ali odpor do koga?

Po vrhu pa mu želijo celo škodovati. Tudi z besedami, ki izražajo sovraštvo.

Moja pot v življenju je bila posejana s trnjem,

Lahko bi rekla s sovraštvom. Ampak ta oseba ni

sovražila samo mene, sovraštvo je bilo osredotočeno na

večjo skupino ljudi. Od nekdaj je človek moral trpeti rane

sovraštva, tako vojn, preganjanja ali cello genocida. Pa ne bi

sedaj pisala o teh strahotah, ampak o moji bolečini,

ki jo je povzročil en sam človek. Človek, ki sem ga

ljubila z vsem srcem in bi zanj dala svoje življenje.

Kdo je ta človek?

Sin, lastni sin.

Nudila sem mu vse. Tudi najlepšo ljubezen. Ti njegovi

sovražni občutki so me pripeljali tako daleč, da sem

v življenju čutila samo razočaranost, na koncu pa do

te neusmiljene osebo nemirno odvratnost.Njegovo sovraštvo

do mene sem obvladovala in ga prepoznala v vsaki njegovi besedi,

v vsakem njegovem dejanju in njegovi želji, da bi mi škodoval- Zakaj?

Do smrti se bom spravševala, zakaj?

Njegove občutke sovraštva sem potisnila v podzavest, da sem se

lahko počutila dobro, ker sem imela moč nad tistim kar me je prizadelo.

A zelo slabo, ker je v meni ostalo toliko bolečine in jeze.

Nikoli ga ne bom mogla razumeti. Nikoli. Vedno bo ostalo vprašanje brez odgovora.

Zakaj?

Ostala sem vseeno čustveno odvisna od tega človeka, ki me je napravil

nemočno in ranljivo. Prepričana sem, da je njegovo sovraštvo izviralo zaradi

kakršnekoli zlorabe. Verjetno sem ga ranila, ker sem ga nehote prikrajšala za njegovo

samostojnost in neodvisnost. Mislim, da so moji dobronamerni nasveti in dejanja povzročili,

da je začutil svojo samosovraštvo, ki ga je pripeljalo do tega, da

je bil prikrajšan za svojo samostojnost in neodvistnost.

Zato je verjetno bil zmožen sovražiti mene, ker je sigurno imel občutek, da sem ga za vse to prikrajšala, čeprav sem

ga želela popeljati na dobro in pravo pot v njegovem življenju. A mi ni uspelo. Moje dobre

namere so ga pripeljale do sovraštva samega sebe,

za kar je krivil in obsojal mene

.Spoznal je “svojo sliko”, ki ga je vodila do sovraštva samega sebe. Zato je bil razočaran nad seboj in nad tem, da je spoznal, da ni popolni

Verjel je celo, da bi lahko srečno živel, če mu ne bi prikazala njegovo osebnost,

 ki ga je vodila v razmišljanje o samem sebi.

 S tem dejanjem sem povzročila, da je začel sovraštiti mene, ker je zaraditega sebe ocenil kot slabega človeka, ki si zasluži uničenje.

Verjamem, da je to povzročilo njemu, ki sem ga nadvse ljubila, veliko trpljenja

in je svoja čustva želel odvrniti na ta način, da je sovražil mene in mi povzročil neznosne bolečine, ki ne bodo nikoli minile.

Živela bom s tem in ne bom trpela zaradi sebe,

marveč zaradi njega, da sem ga popeljala tako daleč, da je spoznal svoje napake, ki jih ni mogel popraviti. 

A popeljala sem ga do tega, da je prenehal sovražiti sebe, ampak ga je dodelil meni.

 Nikoli ne bodo prenehale teči moje solze, nikoli me ne bo prenehalo boleti srce.

Povzročil mi je neznosno bolečino in krivico, vrgel me je iz mojega stanovanja,

kar je dosegel s svojim denarjem, ki mu ga ni nikoli primanjkovalo.

Ampak zaradi mene je spoznal svoje napake, ki jih je odganjal od sebe z vsako minute sovraštva, ki ga je čutil do mene.

Pa kljub vsemu ga ljubim.

Žalostna Zaspanka

zaspanka