Nemiren veter zjutraj vstane
zajame sapo, si oči pomane
drevesne veje on prav rahlo zgane,
ko vstane, sneg z vrhov, v dolino plane.

Završijo listi v gozdu in zbudijo glas potoka,
kako prijatelja za divji ples dobiti
veter naš to jutro – tam zastoka, ko jo vidi.
Spodaj pri potoku nežna sapica se s travico igra.

Ko srečata se mlada vetra
pravkar oba zbujena iz jutranjega spanca
zavrtita se v vrtincu plesa
odpihneta v nebo vsa skrita nam čudesa.

V plesu mladih razigranih vetrov
zberejo se v ples oblaki, strnejo se v gruče kot vojaki.
Temni kosmi zdaj pokrivajo nebo
v ritmu plesa zagrmijo bobni,
s strelo – luč – razjasni za trenutek to nebo.

Morje pribuči k obali, z belo peno se pridruži plesu
burja se zbudi ob gromu in ves svet se zavrti v kolesu.
Vse vrti se, vse se peni, veter drevje upogiba,
listje ulice pometa, zima s snegom dimnike ometa.

Konji beli se iz morja v galopu burje vzpnejo
iz nozdrvi se bela sapa peni – rezgetanje divje ne pojenja.
Končno pa zavpije Sonce – zdaj dovolj je te norije!
Vsak od vas DOMOV! Naj zdaj se skrije.

V strahu se vetrovi razbežijo, konji v hlevih se le pomirijo;
vetra dva, ki sta začela pa kot dva ljubimca strastna
utrujena po divjem plesu se izgubita v temnem lesu.

Tomaž Jevšenak