Slišim gluhost le odmeva. 

Med ljudmi vezi zgrajene,

Rušijo obrmenjene.

To se v meni razodeva.

Krpam dih v raztrganini.

Šivam sparano izgubo.

Misel podi me v pogubo.

Begam globoki tišini.

Zlepljena sem v pajčevini.

Polna sem krivice gneva,

ni še konec more dneva.

Kopljem v presušene struge.

Najdem še odprte truge.

Slišim gluhost le odmeva.

V meni je akutna kuga,

grebem v svoja prazna pluča,

a nikjer ne najdem ključa,

streže mi betežen sluga,

prsti so mu polni luga.

Misli so še zapletene,

žalosti so podrejene.

Zapuščeno je melišče,

ker slovo še vedno išče ...

Med ljudmi vezi zgrajene.

Nove sanje si oblačim,

pišem v žalovanja knjigo,

je zaklenjena z verigo.

Ko spomine preoblačim,

stepam, jih sesam in zračim.

S prahom veze zamašene,

so brez stikov prehlajene.

Ker navade so okovi,

v pekel vklenjeni drogovi.

Rušijo obremenjene.

Ko odnosov pleve ruvam,

znova sejem si pravico 

in zaupanje v resnico.

Spet verjamem, me ne kljuva,

zloba če po meni pljuva.

Misel nič več ne premleva,

Sem znebila se plevela.

Temelj čaka me v zaboju,

moč opevana v napoju. 

To se v meni razodeva.

olgasem