Zjutraj nebo prekrivajo oblaki
ne prepuščajo svetlobe te puhaste meglice,
po nebu, z njimi, podijo nebeški se vojaki,
da bi spustili se na zamrznjene gorice.

Po tleh se plazita, in mraz in smrt,
kot zmrznjen v kristalih jutra je mrtvaški prt.
Belo, mrtvo, pokrivalo je na tleh
Botra Zima ima naravo v zobeh.

V vrste zbirajo se vitezi, junaki,
njih konji, zgodaj zjutraj osedlani,
iz toplih hlevov so prišli v vrstah – a ne sami;
za njimi vrste so, vojaki iz vseh vetrov izbrani.

Skoz' temne se oblake sili sonce
v odsevu nad mogočno vojsko
bleščijo zdaj se sulice, čelade in bodala.
Proti nasprotniku gre silna vojska,
kot hudournik tam zadane ob šibki zid sovraga.

Kričanje, vpitje, boj krvavi
doni tja do oblakov in med strmimi vršaci
bojujejo ljudje se kot zveri do konca podivjani
v soju sonca pa naenkrat vse obstane.

Kri bojevnikov je namočila bele zdaj kristale
na tleh zlomljeno orožje, mrtvi so ljudje, živali.
Ob koncu dneva spet se mraz v dolino plazi
kristali beli kakor prt prekrijejo zemljo
med njimi vzorec rdeč se zdaj opazi.

Tomaž Jevšenak