človeška postava ki se izgublja
v množici neizsanjanih idealov
nemočno opazuje svojo smrt
dvigovati glas ki je vse tišji
preglašen z udarci palic
in neusmiljene usode
postaja nesmiselno
tam na obzorju pozabe
ostajaš sam
s prstjo v ustih
črnino nad seboj
brez kisika besed
takole je po predaji, najbrž ... Čestitke za pesem, ki bruha lirične inserte resignacije na preprost a efektiven način.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pohandy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!